Mediacija je način reševanja konfliktov, ki so sestavni del življenja vsakega človeka in družbe v kateri živimo. Je proces za izgraditev veščine komuniciranja samega s seboj in z drugimi.

​

Osnovno merilo za uspešnost mediacije je obojestransko zadovoljstvo udeleženih strank in izvedba dogovorov. Mediacija ima primarni namen pripeljati konflikt do sporazumne rešitve in sekundarni namen izboljšati odnos med udeleženci, opolnomočenje udeležencev, krepitev njihove samopodobe in sposobnosti sprejemanja odgovornosti.

Pri transformativni mediaciji se zgodi tudi osebnostna rast in boljše samorazumevanje. Kadar se vse to zgodi v procesu mediacije, lahko govorimo o uspešnosti mediacije.

​

Stranki lahko pridobita tudi na izboljšanju medsebojne komunikacije in odnosa, spoznavanju načinov za reševanje konfliktov ter ohranjanju pozitivnega pogleda in naravnanosti v prihodnost njunega odnosa.

 

Mediator vodi postopek in proces mediacije. Ob tem je nepristranski in upošteva vsa načela in temeljna pravila mediacije. Zna poslušati in z mediacijskimi tehnikami in komunikacijskimi veščinami spodbuja udeležence pri mirnem reševanju konflikta, iskanju optimalnih rešitev ter k samostojnemu odločanju strank.

 

Konflikt nastane v človeku in ga ne moremo predvideti. Lahko pa ga zaznamo in z njim upravljamo. Človek je v svojem bistvu holistično-celostno bitje, ki harmonično deluje kadar sta obe možganski polovici skladni in sodelujoči, kadar misleči in čuteči del v človeku skupno delujeta oziroma kadar sta upoštevani doživljajski in racionalni svet hkrati. Ob tem človek zazna in zadosti svojim osnovnim potrebam in je zadovoljen. Iz notranjega zadovoljstva se rodi iniciativa in pogum, da deluje v skladu s seboj. Kadar potrebe človeka niso zadovoljene, so odvzete ali je človek v situaciji, ko gre za dve nasprotujoči si želji, nastane v njemu konflikt. Zaradi notranjega neskladja lahko posledično pripelje tudi do konflikta v odnosu z drugo osebo, skupino oseb ali celo s celo družbo, s kolektivnim.

Kadar so trenja močna, dve osebi morda ne zmoreta sami reševati konflikta. Ena izmed možnosti pomoči je udeležitev  mediacije, v kateri tretja oseba, mediator, skrbi za proces dogovarjanja.

Kadar notranje čustveno nismo mirni, ne poslušamo in ne zaznavamo potreb drugih. Tako se zmanjša sposobnost reševanja trenutnih situacij z drugimi osebami. 

​

Čustva sama po sebi nimajo negativnega naboja. Naše doživljanje jim pripiše kar je za nas pomembno. Človek odreagira na konflikt različno. Lahko uporabi potrebo po umiku, prevladi, sklepanja kompromisov, izglajevanja ali reševanja. Toleranca na konflikt pomeni koliko nerešene čustvene teže človek lahko nosi in še vedno optimalno deluje. Ta toleranca ni vedno enaka, odvisna je od trenutnega razpoloženja osebe, njenih osebnih lastnosti ter komunikacijskih sposobnostih.

Na mediaciji mediator s poznavanjem upravljanja s konflikti pripomore, da meditanti lažje spoštujejo različnost, sprejemajo odločitve za spremembe in konstruktivno pristopijo k reševanju, to pomeni, da izrazijo jasen namen kaj lahko prispevajo. Udeleženci mediacije se ob tem učijo tudi izražati svoje misli, želje, pričakovanja, občutke in čustva ter mirne in nenasilne komunikacije. S tem pripomorejo k večjemu razumevanju in možnostim, da se razjasnijo ozadja problema in posledično najde tudi rešitev za obe strani. 

​

Mediator lahko uporablja tehnike upravljanja s konflikti, ki skrbijo za ohranjanje sodelovanja, kot so konstruktivno sporočanje, potrjevanje, preverjanje razumevanja, pojasnjevanje, nedefenzivno poslušanje in pomirjanje ter tehnike, ki skrbijo za širjenje informacijskega prostora, kot so preklop iz prepira, preložitev, sprememba zornega kota, možganska nevihta, zamenjava vlog, govoriti tretji osebi ali napisati pismo.